
indexs3
K
A
Z
A
L O
O
adventizmu na splošno
Splošno
o ozadju nastanka cerkve ASD
Katera
je edina prava cerkev, kateri cerkvi pripadam ter o cerkvi ostanka
Ellen
Guld White - prerokinja
Ellen
White in njena vloga v cerkvi ASD
EGW je
prepovedala nošenje nakita, fotografije govorijo drugače
Zdravstveno
poročilo o Ellen White
Ali lahko prerok izjavi kaj takega?
Nekaj
izjav EGW, ki direktno nasprotujejo Bibliji
Lažna
prerokba iz leta 1856
Vizija
planetov in njihovih lun
Prepovedane
reči v Adventizmu
Amalgamiranje
med
rasami
Samozadovoljevanje
Preganjanja
kristjanov v zadnjih dneh
Obešanje
darov na božična drevesa v cerkvi
Resnično dano od Boga?
"Clear
Word Bible" - Adventistična verzija Biblije
O
knjigi "Veliki boj"
O
knjigi "Hrepenenje vekov"
O knjigi
"Pot h Kristusu"
Plagiarizem
- Je Daniel March služil kot obsežen izvor za knjige EGW?
Plagiarizem -
Sta Conybeare in Howson služila kot obsežen izvor za
knjige EGW?
Ali
zdravstvena reforma res izvira iz vizij EGW?
Fannie
Bolton - izpoved literarne asistentke EGW
Marian
Davis - izpoved literarne asistentke EGW
Nekatere doktrine bolj podrobno
Doktrina
o zaprtih vratih in doktrina o svetišču
Za
Adventiste so nekatere jedi nečiste in nesprejemljive za uživanje
Doktrina
o Desetini
Posvečevanje sobote - da ali ne?
1. Prvotni
kristjani niso posvečevali tedenske sobote
2. Je bil
Sabat ustvarjen že ob začetku sveta in ali se je res posvečeval že od
Adama in Eve?
3. Ali moramo
posvečevati Sabat, ker so Božje zapovedi večne in nespremenljive?
4. Ali Nova
Zaveza razveljavlja ali potrjuje Staro Zavezo?
5. Je bil
Sabat res dan za vse ljudi?
6. Je
rimokatoliška cerkev s Konstantinom leta 321 res spremenila
posvečevanje sobote v nedeljo?
7. Se bo res
Sabat posvečeval na Novi zemlji kot je zapisano v Izaiji v 66. poglavju?
8. Je v 10.
zapovedih res vse kar je potrebno vedeti za človekovo moralno življenje?
9. So Sabat
obhajali Jezusovi učenci tudi po njegovi smrti?
10. Je Sabat
res znamenje večne zaveze?
11. Pavel je
obhajal Sabat vsaj 81.krat. Mar to ne dokazuje, da je tedenski Sabat še
vedno v veljavi?
12. Mar niso
kristjani prevzeli posvečevanje nedelje od poganskega kulta Miter?
13. Mar ne
dokazuje Matevž 5:17-18, da dokler ne preideta nebo in zemlja, niti
črka ne bo izginila iz zakona in zato Sabat še vedno velja?
14. Mar
Hebrejcem 4. poglavje ne dokazuje, da sobota še vedno velja?
15. So res
nekatere vrstice v Svetem pismu napačno prevedene iz Grščine?
16. Mar
tisti, ki obhajajo nedeljo namesto sobote, častijo sonce?
17. Mar ni
Jezus v naprej videl, da bodo kristjani v 20. stoletju obhajali Sabat?
18.
O
soboti kot prispodobi duhovnega počitka in evangelija
Osebne izpovedi in pisma
Dirk
Anderson
Robert
K. Sanders
Razno

|
|
Izpoved Marian Davis
literarne asistentke EGW
Povzeto po eseju Alice Elizabeth Gregg - Adventist
Currents,
oktober
1983
Marian se je rodila 21. avgusta leta 1847 v North
Berwicku. Ko je bila stara 4 leta je njena mati postala adventistka,
kmalu
zatem še oče. V letu 1868 se je cela družina preselila v Battle Creek,
kjer je Marian pričela učiteljevati. Zaradi napornega dela je zbolela
in
po okrevanju poiskala službo pri tiskarski hiši Review and Herald.
Ko
sta James in Ellen White odšla na pot v letu
1879
sta povabila Marian zraven. Njeno potovanje z EGW se je torej začelo,
ko
je bila stara 32 let. Z njo je potovala v Kalifornijo - 1882, v Europo
- 1885, nazaj v Kalifornijo - 1887, v Michingam - 1889, v Avstralijo -
1891 in zoped nazaj v Kalifornijo - 1900, spremljajoča jo kot urednica
rokopisov.
Marian je postala "izdelovalka knjig", kot jo
je klicala Ellen. "Ona vzame moje članke, ki so objavljeni v
raznih
revijah in jih razvrsti med prazne strani v knjigah", je zapisala
Ellen
georgu A. Irwinu, ki je kmalu za tem postal predsednik generalne
konference.
"Ona prav tako poseduje kopije vseh pisem, ki sem jih napisala. Ko
pripravljam
poglavje za kako knjigo se Marian spomni, da sem že napisala nekaj na
to
temo in če najde kaj močnega, potem to doda." (3)
Goreči sledilci EGW so včasih naslavljali Marian
in Fanni kot "prepisovalki" (kar naj bi pomenilo, da je njuno delo bilo
omejeno le na mehanično delo, kot je naprimer popravljanje slovnice,
črkovanja
in postavljanja ločil) in bi bil njun doprinos k spisom minimalen -
vendar
pa obstajajo mnogi dokazi, da je delo literarnega asistenta pri Ellen
bilo
veliko več. Vključevalo je reorganizirano prepisovanje in
predlaganje
spremenb v smislu modificiranja konteksta in dodajanja močnejših
argumentov
- plus veliko več. Marian ni bila zaman imenovana "izdelovalka knjig".
Izvor za "močnejše argumentirano besedilo" je mnogokrat poiskala v
knjigah
drugih verskih voditeljev (Alfred Ederscheim, William Hanna, John
Harris, Daniel March, Henry Melvill, če omenimo samo nekatere) in prav
tako se je udeleževala pridig raznih adventističnih pridigarjev, ter
tako
tudi tam pobrala kakšno močno izjavo.
Ne
glede na to, kakšno je bilo mnenje Marian o
podajanju
akreditacij, knjige so šle v tisk brez akreditacij in ko so se pričele
vrstiti kritike in postavljati vprašanja o potencialnem drugem izvoru
besedil,
so Ellen in literarno osebje to čutili zelo ostro. Dudly M. Canright,
eden
izmed biografistov Ellen White je zapisal, da je bilo Marian "nekega
dne slišati stokajočo iz sobe. Ko jo je neki delavec spraševal o vzroku
njene težave je odvrnila: "Želim si, da bi umrla! Želim si, da bi
umrla!"
"Zakaj? Kaj je narobe?" je vprašal oni. "Oh", odvrne Marian, "ta grozni
plagiarizem." (10)
Svoje
probleme je zaupala doktorju Charlesu E.
Stewartu,
ki je kasneje (leta 1907) napisal pismo Ellen White, v katerem pa ni
omenjal
Marian: "Zaupanja vredna oseba mi je povedala, da se ti v
pripravljanju
svojih knjig prosto posvetuješ z deli drugih avtorjev; in da je včasih
precej težko preurediti zadevo za tvoje knjige, ne da bi bralci
spoznali,
da so mnoge ideje vzete od drugih piscev." (12)
Vendar je zadeva še nekako tekla, dokler se ni
literarnemu
osebju pridružila Fannie Bolton. Ellen je zapisala, da Fanni "večkrat
govori
z literarnim osebjem, posebej z Marian in ji meša glavo, tako da precej
težko shaja z Marian." (13)
Pogovori so tekli seveda glede podajanja
akreditacij.
Ko je Fanni govorila z Marian, sta pravzaprav ugotovili eno in isto
stvar,
le da je Fanni bila bolj zagreta. (14) Vendar pa, ko je Ellen stopila
na
prste Fanni si tudi Marian ni upala več jezikati. (17)
Maja
leta 1903 je bila Marian zaradi pljučnice
hospitalizirana.
Okrevala je, a ni pridobila več istih moči. Slabo je spala in imela
slab
apetit. Kmalu ni mogla več sedeti za pisalnim strojem in bila je zopet
hospitalizirana. Od takrat naprej se ji zdravje, pogojeno z konflikti
do
plagiarizma in njegove velikosti, ni več izboljševalo. (19, 20)
Da je
Marian vprašanje plagiarizma nadvse mučilo
pričajo tudi pisma EGW, ki je v tem času potovala po vzhodu. 9. oktobra
leta 1904 se je Ellen vrnila, a tudi ona osebno ni mogla prepričati
Marian,
da bi jedla. (21) 25. oktobra 1904 je Marian umrla. Nekateri so trdili,
da je umrla za tuberkulozo, a certifikat umrlega priča, da je umrla za
anemijo, težka komaj 26 kg!

Zaključek:
Je mogoče, da je Marian videla izhod izpod situacije, ki je ni mogla
tolerirati,
le skozi stradanje? Se je izstradala do smrti?
Rference
1. Adventist
Review, 1 December 1904.
2. Eileen
S. Lantry, Miss Marian's Gold
(Mountain
View, CA: Pacific Press Publishing Association, 1981).
3. Ellen G.
White Estate, comp., The Fannie Bolton
Story: A Collection of Source Documents (Washington, DC: General
Conference
of SDA, 1982), Ellen G. White to George A Irwin, 23 April 1900 (Letter
61-a); p. 93.
4. [Robert
W. Olson], "How The Desire of Ages
Was Written" (Washington, DC: Ellen G. White Estate, 23 May 1979),
Marian
Davis to William C. White, 29 March 1893; p. 24.
5. EGW, Selected
Messages, 3 bks. (Washington,
DC: Review and Herald Publishing Association, 1980), bk. 3, pp. 462-463.
6. [Olson],
"How DA Was Written," EGW to Mary White,
March 1889 (Letter 64-a), p. 22.
7. William
C. White and Dores E. Robinson, "Brief
Statements
Regarding the Writings of Ellen G. White (St. Helena, CA: Elmshaven
Office,
August 1933), p. 16.
8. Vesta J.
Farnsworth to Guy C. Jorgensen, 1 December
1921, p. 34.
9. Hugh
Williams, Taped Interview, 18 June 1980, pp.
1-2.
10. Dudley
M. Canright, Life of Mrs. E.G. White,
Seventh-day
Adventist Prophet: Her False Claims Refuted (Cincinnati: Standard
Publishing
Company, 1919), p. 204.
11.
Farnsworth to Jorgensen, p. 34.
12.
[Charles E. Stewart], A Response to an Urgent
Testimony
from Mrs. Ellen G. White, Concerning Contradictions, Inconsistencies
and
Other Errors in Her Writings [Often called "The Blue Book"] (private
printing;
preface, 1907), p. 81.
13. The
Story, EGW to Children, 2 August 1896 (Letter
154), pp. 72-3.
14. Ibid.,
EGW to Ole A. Olsen, 5 February 1894 (Letter
59), p. 19.
15. Ibid.,
EGW to Marian Davis, 29 October 1895 (Letter
102), p. 43.
16. Ibid.,
EGW to John Harvey Kellogg, 20 December 1895
(Letter 106), p. 60.
17. Ibid.,
EGW to Willie C. White, 6 February 1894
(Letter
88), p. 30.
18. Ibid.,
EGW to Children, 2 August 1896 (Letter 154),
p. 73.
19. Lantry,
Miss Marian's Gold, p. 76.
20.
Canright, Life of Mrs. EGW, p. 204.
21. EGW, Selected
Messages, (1958), bk. 2, pp.
251-54.
22. Adventist
Review 81 (1 December 1904), p.
23.
23. White
and Robinson, "Brief Statement," p. 12.
24. The
Story, Merritt G. Kellogg, "A Statement" (March
1908), p. 7.
25. Ibid.,
EGW to J. Edson White, 9 December 1895
(Letter
123-a), p. 54.
26. Ibid.,
Fannie Bolton to EGW, 5 July 1897; p. 84.
27. Walter
T. Rea, The White Lie (Turlock, CA:
M&R Publications, 1982).
|

|