ADVENTISTIČNE TRDITVE:
-Zveličani bodo prihajali pred Božji prestol vsako soboto, da mu izkažejo čast, pa tudi ob vsakem novem mesecu (mlaju), da bi jedli sad z drevesa življenja.
(TNSP, KAC-LJ, 1967)
 
Osnova za takšno trditev je vrstica iz Stare zaveze:
"In zgodi se, da bo od mlaja do mlaja in od sobote do sobote prihajalo vse meso molit pred mene, pravi Gospod." (Izaija 66:23 Ch)

Imamo pa tudi vrstico v Novi zavezi, ki govori popolnoma drugače:
"Naj vas torej ne sodi kdo v jedi ali pijači, ali glede praznika ali mlaja ali sobote; to vse je senca prihodnjih reči, telo pa je Kristusovo." (Kološanom 2:16-17)

Adventisti trdijo:

	Kološanom 2:16	Izaija 66:22
Sabat	definitivno NI tedenska sobota	definitivno JE tedenska sobota
Mlaj	definitivno JE praznik	definitivno NI praznik

Adventisti trdijo, da v 66. poglavju Izaije ne gre za ceremonialni mlaj, temveč beseda 'mlaj' ponazarja začetek meseca. Poglejmo kontekst Izaijeve knjige že v 56. poglavju:

Izaija 56:4-7
"Zakaj tako govori Gospod ..., ki spoštujejo sobote moje in volijo to, kar mene veseli, in trdno drže zavezo mojo: njim dam v hiši svoji in sredi zidov svojih prostora in ime boljše mimo sinov in hčer; ime večno jim dam, ki se ne iztrebi.
Inozemce pa, ki so se pridružili Gospodu, da mu strežejo in da ljubijo ime Gospodovo, da mu bodo hlapci: kdorkoli hrani soboto, da bi je ne oskrunil, in kateri trdno drže zavezo mojo, nje tudi pripeljem h gori svetosti svoje in jih razveselim v molitveni hiši svoji, njih žgalne in klalne daritve bodo prijetne na oltarju mojem. Kajti hiša moja se bo imenovala dom molitve vsem ljudstvom."

Izaija 65:23
"Trudili se ne bodo brezuspešno in rodili ne bodo otrok za naglo smrt; kajti seme bodo blagoslovljenih od Gospoda in njih zarod ž njimi."
 

Analiza:
1. Gospod sam pravi, da bodo tisti Izraelci in tisti Inozemci (pogani), ki se drže sobote in hkrati trdno (mišljeno v celoti) drže zavezo z Bogom, lahko naselili hišo Gospodovo (na novi zemlji). Nadalje Izaija pravi, da se bodo vršile žgalne in klalne daritve (na novi zemlji). V 65. poglavju celo pravi, da bodo stanovalci nove zemlje imeli potomce!

2. Če torej Izaija v 56. poglavju govori o Stari zavezi in žgalnih in klalnih daritvah, potem je zelo očitno, da tudi v 66. poglavju govori o ceremonialnem mlaju in NE o prispodobi o začetku vsakega meseca.

Problemi, ki se tu pojavijo so naslednji:
- Zaradi Izraelske neposlušnosti je bila kasneje stara zaveza razveljavljena (mar tega Izaija ni videl v naprej?)

- Četudi bi nam nekako uspelo reči, da je odpravljen samo tako-imenovani ceremonialni zakon, in ne kompletna zaveza, še vedno ostaja vprašanje žgalnih in klalnih daritev, za katere sami adventisti pravijo, da so odpravljene, ker so del tako-imenovanega ceremonialnega zakona, a se očitno pojavijo na novi zemlji

- prav tako se pojavi problem mlaja iz 66. poglavja, ki je tudi del domnevnega ceremonialnega zakona

- naslednji problem so tu otroci oziroma zarod, ki naj bi se rodil na novi zemlji (Jezus sam pravi: "Ob vstajenju namreč se ne ženijo in ne može, temuč so kakor angeli Božji v nebesih." (Matevž 22:30)

- vzporeden problem je tu še meso iz 66. poglavja, ki ga Jezus sam spet očitno pohodi:  "To pa pravim, bratje, da meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva, tudi trohljivost ne deduje netrohljivosti." (1. Korinčanom 15:50 Ch)


Rešitev?
Čeprav so bili pisci Biblije navdihnjeni, niso vedno citirali Gospoda, temveč so včasih padli pod vpliv tradicije ali pisali iz perspektive njihove kulture in običajev.

Zaključimo lahko le dvoje:
* ali Izaija ne govori o 'novi zemlji' kot o zemlji, katero naj bi naselili pravični po Kristusovem drugem prihodu; kar je malo verjetno in težko dokazljivo
* ali pa ta del pisma ni navdihnjen od Boga in je 'Izaija', če pisca sploh lahko tako imenujemo, enostavno udaril mimo ...

Slednje je zelo verjetno:
    "Izaija se je rodil okrog leta 770 pred Kristusom ... in opravljal preroško službo do nekje 701. leta pred Kristusom. ... Sam je oznanjal Božjo besedo pretežno ustno, pisno izražanje prerokb je bilo njegovo drugotno delovanje.
    Izaijeva prerokba je sestavljena iz več plasti. Vsi govori v njej niso neposredno Izaijevi in niso razvrščeni tako, kot so bili povedani. Ob Izaijevih govorih so tudi govori, ki so jih po njegovih besedah sestavili učenci. ...
    Njegovo prerokbo delimo na tri plasti. Prva plast so poglavja od 1-39. V teh poglavjih se prerokbe nanašajo na konkretne zgodovinske okoliščine, opremljene so tudi z naslovi in kronološko zvrščene. Pripisujemo jih Izaiju samemu ...
    Druga plast so poglavja 40-66. Tu so prerokbe precej drugače zasnovane: nimajo ne naslovov ne datumov ne zgodovinskih in kronoloških podatkov. ... Iz njih vejejo drugačna duhovnost in drugačne časovno - zgodovinske okoliščine kot v prvih. V nobeni prerokbi ni prikazan konkreten zgodovinski položaj; to je bilo Izaiju vedno povod za izrekanje prerokb. Slog je tako različen od prejšnjih, da upravičeno govorimo o drugem Izaiju. ...
    Tudi ljudstvo, kateremu prerok govori, živi v drugačnih okoliščinah, kot jih razberemo iz poglavij 1-39. Ljudstvo trpi in preživlja hude dni, zato ga prerok tolaži. Vse to močno spominja na babilonsko sužnost, zato je v teh prerokbah toliko govora o rešitvi, novi dobi, miru itd. Po splošnem prepričanju strokovnjakov teh prerokb ni povedal prerok Izaija, ki je živel v 8. stoletju pred Kristusom,temveč neznan prerok, ki je deloval med ljudstvom v babilonski sužnosti, zato imenujemo drugo plast Devtero Izaija (gr. devteros - drugi) - Drugi Izaija. ...
    Strokovnjaki pa so kmalu spoznali, da ta plast miselno ni enotna in da je treba od nje ločevati poglavja 56-66. Ta naj bi napisal čisto drug človek, kot ostala poglavja druge plasti. Iz teh zadnjih poglavij odseva tudi drugačno časovno - zgodovinsko ozadje kot iz prejšnjih poglavij. Ljudstvo je spet v Palestini. Jeruzalem je spet pozidan. Iz prerokb ne veje več neutešljivo hrepenenje po osvoboditvi in vrnitvi v domovino, kot veje iz začetnih poglavij druge plasti. Stvarilca teh prerokb imenujemo priložnostno Trito Izaija (gr. tritos - tretji) - Tretji Izaija. ... Poglavja imajo torej malo skupnega s prejšnjimi in tvorijo samostojno književno celoto. Ker pa jih je Judovsko izročilo imelolo vseskozi za Izaijeva, jih skupaj z drugimi poglavji imenujemo kratko Izaija, čeprav književna kritika danes ugotavlja, da so poglavja 56-66 zbirka različnih dodatkov in popravkov, ki so jih ustvarili različni avtorji v različnem času in so bila šele pozneje pridružena Izaijevi prerokbi."
(Svetopisemske osnove, France Rozman, str. 83-86)