ADVENTISTIČNE TRDITVE:
###PAPEŽ je bil ta, ki je spremenil dan počitka iz sedmega na prvi dan tedna:

"Videla sem, da zapoved o soboti ni bila pribita na križ. Saj če bi bila, potem bi to veljalo tudi za ostalih devet; tako bi jih lahko prestopali enako kot četrto. Videla sem, da Bog ni spremenil sobote, saj se On ne spreminja. Temveč papež jo je spremenil s sedmega na prvi dan tedna; saj o njem piše Biblija, da bo spremenil čase in postave."
 (Early Writings, Ellen G. White, str. 33)

"Papež je spremenil dan počitka s sedmega dne na prvi dan tedna."
(Early Writings, Ellen G. White, str. 65)

###V prid praznovanja nedelje je cesar Konstantin izdal 7. marca 321. leta po Kr. svoj znani zakon o praznovanju 'častitega dne sonca', s katerim je želel zediniti pogane in kristjane. (TNSP, KAC-LJ, 1967)

Samuele Bacchiocchi, nekoč najpomembnejša (sedaj pokojna) figura (v smislu vprašanj sobota-nedelja) cerkve ASD glede tega vprašanja pravi:
"Moje mnenje se razlikuje od Ellen White, na primer glede porekla nedelje. Ona uči, da so v prvih stoletjih vsi kristjani obhajali Sabat in da je šele z velikim naporom Konstantina v četrtem stoletju bilo adaptirano obhajanje nedelje. Moja raziskava kaže drugače. Če preberete moj esej 'HOW DID SUNDAY KEEPING BEGIN?', ki je sumarizacija moje disertacije, boste videli, da sam postavljam poreklo obhajanja nedelje v čas cesarja Hadriana, v leto 135 AD."
(Free Catholic Mailing List, on 8 Feb 1997)

Kaj sedaj? Samuele Bacchiocchi je adventist in zato priznava EGW kot prerokinjo; EGW pa je imela 'vizijo', v kateri je "videla", kako je obhajanje nedelje nastalo; le-to pa ne sovpada s Samuelovim mnenjem. Če je bila vizija EGW od Boga, potem se Samuel moti, če pa ima Samuel prav, potem EGW ni dobila vizije od Boga in ni prerok! Kaj sedaj?
 

O Konstantinu:
Leta 313 AD izda skupaj z Maxentijevim naslednikom Licinusom v Milanu edikt o popolni svobodi religij:
"... razsodili smo, da mora obstajati svobodna volja pri izbiri verovanja, tako kristjanom kot vsem ostalim ..., tako do svobodne odločitve na sme biti nihče prikrajšan, da bi posameznik moral izbrati krščanstvo, temveč da je vsem ljudem dana svobodna volja, da posvetijo svoj um verovanju, za katerega oni mislijo, da je za njih dobro, ... sedaj lahko tudi vsakdo, ki želi obhajati krščansko verovanje, to stori brez nadlegovanja. ... vsakdo mora imeti svobodo izbire in čaščenja katerega koli božanstva. To smo storili, da ne bi bilo videti, da v kakršnikoli meri diskriminiramo katerokoli rerigijo. ..."
(A Source Book for Ancient Church History, Joseph Ayer, Jr. Ph.D. str. 236; Constantin, Edict of Milan, AD 313, ...)

Po tem, ko porazi Liciniusa, 23. julija leta 324, postane cesar celega Rimskega imperija. Vendar pa niti takrat, ko se je 'spreobrnil' k krščanstvu in niti takrat, ko je postal cesar celega rimskega imperija NI POSTAVIL RELIGIJO CERKVE KOT URADNO RELIGIJO DRŽAVE. Res pa je, da je svoji religiji dodal nekatere ugodnosti, ... in izdal nekatere zakone, ki so sploh omogočali kristjanom izvajati versko prakso, npr., da je dovoljen celibat, da naj bodo ob nedeljah zaprti uradi in trgovine, da bi se tako lahko kristjani udeleževali krščanskih zbiranj, ... (Ibid, str. 281)

Konstantinov Edikt, 7. marec 321
"Na spoštovanja vreden dan Sonca naj bodo uradi zaprti in stanujoči v mestih naj počivajo, zaprte naj bodo tudi vse trgovine. Na podeželju pa ljudje, ki se ukvarjajo s poljedelstvom, lahko prosto in zakonito nadaljujejo z delom."
(Codex Justinaianus, book 3; 12, 3)

"Leta 321 je skušal imperiju vsiliti nedeljo kot dan počitka. Rimljani so sicer počivali ob četrtkih (Jupitrov dan) in novotarije niso sprejeli, tako da je moral Konstantin svoj ukaz preklicati."
(Essej Miše Alkalaja; Zmaga krščanstva in propad antične civilizacije)

Konstantin je do neke mere res spremenil politiko, pač zato, da bi lažje vladal. Če je res hotel pokristjaniti celo državo, kot so mnenja adventisti, je to počel zelo previdno, saj  je svojo politiko na vzhodnem delu države stopnjeval, medtem, ko je na zahodnem delu države toleriral poganstvo. (povzeto iz A Source Book for Ancient Church History, Joseph Ayer, Jr. Ph.D. str. 285-286)

Potrebno je tudi poudariti, da se je krščanstvo razvijalo v številne smeri. Tako ne smemo enačiti krščanstva z današnjim Rimo-Katolištvom, saj imata le malo skupnega. Čeprav je bila tendenca Katolištva očitna v času Konstantina pa to ne pomeni, da so apostoli v svetopisemskih časih pojmovali nedeljo kot judje svoj Sabbath. NE apostoli in NE prvotni kristjani NISO prenesli delovnih omejitev s Sabbata na nedeljo. Obstajala je tendenca ta dan delati čim manj in čas raje posvetiti duhovnosti, toda nihče ni bil kaznovan, če ne bi počival.

"... naslednjo smer sem ubral s tistimi, ki so mi bili predstavljeni kot obtoženi kristjani: Vprašal sem jih, ali so res kristjani. Te, ki so to potrdili, sem vprašal še drugič in tretjič in jim ob tem grozil s kaznijo. Vztrajajoče sem ukazal odpeljati na usmrtitev. ... Kmalu zatem ... so pričeli na svetlo prihajati tudi drugi primeri ... V roke sem dobil nepodpisan list s spiskom mnogih imen. A ti so zanikali, da so bili, ali da so še kristjani. Le-te sem izpustil, saj so po mojem diktatu molili k bogovom (mišljeno rimskim bogovom) in so se s kadilom in vinom pripognili tvojemu kipu, ki sem ga priložnostno dal pripeljati pred sodišče, skupaj s podobami bogov. V dodatek temu, so prekleli Kristusa. Pravi kristjani tega ne počno, zato sem vedel, kdo je in kdo ni kristjan.

... njihove krivde in napake so očitno samo to:
- da se imajo navado zbirati na določen dan pred sončnim vzhodom in
- pojejo himne Kristusu kot Bogu; in
- da sami sebe podjarmijo zaprisegi ne storiti kakršnega koli zločina,
- niti ropati, niti prešeštvovati, niti prelomiti besede,
- niti odreči prošnji za posojilo ... potem imajo v navadi, da se razidejo in ponovno sestanejo skupaj, da bi jedli,
- a navadno, nedolžno hrano ... "
(A Source Book for Ancient Church History, Joseph Ayer, Jr. Ph.D. str. 19-22 Plinius Junior, Epistulae X, 96, 97;  napisano med leti 111-113)

Zgornja dva odstavka sta vzeta iz pisma, ki ga je med leti 111 in 113 pisal Caius Caecilius Sesundus - bolj znan kot Pliny Mlajši - cesarju Trajanu, kjer ga sprašuje, kaj naj stori s kristjani, saj jih je ogromno po mestih in vaseh, obeh spolov, različnih let in vseh slojev in ne ve, ali naj prav vse pobije? Prav tako navaja (drugi zgornji odstavek), da nad njimi pravzaprav ni našel nobenega zločina. Trojan mu je odpisal in prepovedal nadaljne iskanje kristjanov, razen, če bo kdo obtožen in obsojen, potem mora biti kaznovan. Kaznovan ne bo le, če bo odklonil moliti k njihovim bogovom...

Opazite zanimivost:
"... njihove krivde in napake so le te, da se imajo navado zbirati na določen dan pred sončnim vzhodom..."
To je očitno direktna izpolnitev pisma: "Kajti od solnčnega vzhoda do zahoda bode moje ime veliko med poganskimi narodi ..."
(Malahija 1:11)

Tako so se prvotni kristjani zbirali ob nedeljah; kar jasno povedo:

Dejanja 20:7 (Ch)
"A prvi dan po soboti, ko smo se zbrali, da bi lomili kruh..."

Dejanja 20:7 (Gideon prevod)
"Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha, ..."


Spodaj za vzorec nekaj citatov starokrščanskih piscev in zapisovalci zgodovine (več citatov na tej povezavi na naši strani):

leta 90 DIDACHE:
"A vsakega Gospodovega dne se zbirajte skupaj in lomite kruh in se zahvaljujte po tem, ko ste pripoznali prestopke, da bi bila vaša daritev popolna. A ne pustite nikogar, ki je v sporu s tovarišem, da bi prišel zraven, vse dokler ne bosta spravljena, da vaša daritev ne bi bila bogokletna. Saj to je, kar je govoril Gospod ..." (Matevž 5:23-24)
(Didache: The Teachingof the Twelve Apostles, Chap. 14)

leta 150 JUSTIN:
"A nedelja je dan ko se navadno zbiramo, ker je prvi dan tedna in Jezus naš odrešenik je na ta isti dan vstal od mrtvih."
(First apology of Justin,  Weekly Worship of the Christians, Ch 68)

leta 150 JUSTIN:
"Zapoved obrezovanja, ki je vedno zahtevala obrezovati otroke osmi dan po rojstvu, je bila vzorec prave obreze, po kateri smo mi obrezani od napak in zla skozi vstajenje Jezusa Kristusa, našega Gospoda, od mrtvih, na prvi dan tedna. Saj prvi dan po soboti, čeprav je prvi od vseh dni, se kljub številu dni v ciklu imenuje osmi (čeprav še vedno ostaja prvi).
(Dialogue 41:4)

leta 190 CLEMENT OF ALEXANDRIJA:
"Platon preroško govori o Gospodovem dnevu v deseti knjigi Republike, v teh besedah: " In ko je minilo sedem dni vsakemu od njih na pašniku, osmega dne morajo naprej."
(Miscellanies V.xiv. 106.2)

leta 200 BARDESANES: "Kjerkoli smo nas imenujejo z enim od imen Kristusa, kristjani. Na dan prvega dne pa se zbiramo skupaj." (On Fate)

leta 200 TERTULLIAN:
"Naj nas ta, ki še vedno zagovarja obhajanje sobote kot balzama zveličanja in obrezovanja osmega dne zaradi pretnje smrti, pouči o pravičnih možeh držeč se sobote ali prakticiranja obrezovanja v zgodnjih časih in kako so se imenovali prijatelji Boga ... Torej, ker je Bog ustvaril Adama neobrezanega in ne obhajajočega sobote, posledično tudi njegov pomladek Abel, ki Mu je ponujal žrtve, neobrezan in ne obhajajoč sobote, je bil po Njem priporočen ... Noe prav tako neobrezan in da, neposvečujoč sobote - Bog ga je prav tako rešil pred poplavo. Enoha prav tako, najbolj pravičnega moža, neobrezanega in neobhajajočega sobote, je odvedel s tega sveta ... Melhizedeka, duhovnika Boga najvišjega, prav tako neobrezanega in neobhajajočega sobote, je izbral za celotno duhovniško telo Boga."
(An Answer to the Jews 2:10; 4:1, Ante-Nicene Fathers Vol. 3, pg. 153)

leta 250 CYPRIAN:
"Osmi dan, to je prvi dan po soboti, in Gospodov dan".
(Epistle 58, Sec 4)



Sveto pismo samo enkrat v Novi zavezi govori o Gospodovem dnevu; in to takrat, ko je Janez prejel Razodetje:

Razodetje 1:10 (Ch)
"Bil sem v Duhu ob dnevi Gospodnjem ..."



Teorija, ki zagovarja nedelsko zbiranje ima korenine v zavedanju tega, da je Gospod ta dan vstal od mrtvih, kar je osnovni princip zbiranj na nedeljo. Po Ignatiusu je bilo Jezusovo vstajenje od mrtvih na nedeljo tisto, kar daje krščanstvu razlikovalno označbo naproti judovstvu. (From Sabbath To Lord's Day, D.A. Carson Editor; R.J. Bauckham, pages 270-273)

leta 250 IGNATIUS:
"Ne bodite zavedeni s čudnimi doktrinami in ne s starimi basnimi, ki ne služijo napredku. Saj če še vedno živimo pod Judovskim zakonom, potem ne priznavamo prejetja milosti ... Če so torej ti, ki so bili vzgojeni v starem redu stvari, prišli pod oblast novega upanja in ne obhajajo več sobote temveč žive pod običajem Gospodovega dne, na katerem naša življenja ponovno izvirajo skozi Njega in Njegovo smrt (ki pa jo nekateri zanikajo), skozi katero smo skrivnostno dobili zaupanje in na račun našega trpljenja v smislu tega, da bi bili spoznani za učence Jezusa Kristusa, našega edinega učitelja ... naj vsak prijatelj Kristusa obhaja Gospodov dan kot praznik, dan vstajenja ...."
(Ignatius, Epistle to the Magnesians, chp 9. Ante-Nicene Fathers Vol. 1, pg.62-63)
 
 

Vrnimo se nazaj na začetek in poglejmo v knjigo nekoč najbolj prominentnega adventističnega učenjaka na temo zgodovine sobote vs. nedelje; Samuela Bacchiocchia - From Sabbath to Sunday - Samuel sam sesuje sobotarstvo s tem, ko prizna, da Kološanom 2:16-17 uči, da je tedenski Sabat  senca stvarnosti evangelija (str. 358, 364). Čeprav ločuje med senco in stvarnostjo, pa trdi, da je senca še vedno potrebna, zato da kaže na realnost. Sicer mu aplavdiramo, ko pravi, da ta senca "ne sme nikoli postati nadomestilo za stvarnost." (str. 364) Vendar pa Kološanom 2:16-17 ne vsebuje argumentov za zadržanje sence, sedaj ko je stvarnost prišla. Pisec Hebrejcem uporablja skoraj identične besede:

Kološanom 2:16-17
"Naj vas torej ne sodi kdo v jedi ali pijači, ali glede praznika ali mlaja
ali sobote; to vse je senca prihodnjih reči, telo pa je Kristusovo."

Hebrejcem 10:1
"Kajti ker ima postava le senco prihodnjih dobrot, ne prave podobe stvari ..."

Da bi razumeli Samuelove zaključke moramo najprej poznati njegovo teologijo Sabata, predstavljeno v zgodnejšem delu njegove knjige. Najpomembneje je to, da je ta teologija zasnovana na evangelijih. Samuel interpretira evangelije na podlagi zaključkov evangelijev in usmeri pozornost na Jezusova ozdravljujoča dela na Sabat:
z demonom obseden moški  - Lukež 4:31-37,
Simonova tašča                    - Lukež 4:38-39,
mož s suho roko                  - Matevž 12:9-13,
sključeno žensko                  - Lukež 13:10-17,
paraliziran moški                  - Janez 5:1-10,
slepec                                  - Janez 9:1-41.

Samuel pravilno predpostavlja, da te Biblične vrstice demonstrirajo intimen odnos med Sabatom in osvobajajočo močjo Jezusa. Toda iz tega Samuel potegne zelo čudne zaključke. Trdi, da je Jezus delal te čudeže v soboto, da bi pritegnil pozornost na "odrešitveno vlogo Sabata" (str. 29, 73) in na "osvobajajočo vlogo Sabata". (str. 36) "Sabat je čas, ko verniki izkusijo Božje usmiljeno zveličanje". (str. 55) "V soboto Kristus okrepi svojo zveličavno službo", pravi Samuel, "zato, da bi grešniki ... lahko okusili in se spominjali sobote kot dne zveličanja" (str. 73) ...

Zakaj trdimo, da so to čudni zaključki? Ker je očitno, da Samuel trdi, da Kristus kaže stran od sebe na pomembnost sobote in NE da sobota kaže od sebe na pomembnost Kristusa! Takšno mnenje o Sabatu so imeli tudi Judje. Pravzaprav so šli tako daleč, da so Sabat skoraj spremenili v božanstvo in mu pripisovali posebne moči! V 'dnevu' ne obstaja odrešitvena moč, niti nima osvobajajoče vloge, to moč najdemo samo v eni osebi in v njegovih delih - v Kristusu. On, ki je naša pravičnost, mir, modrost in življenje je tudi naš Sabat.