Plagiarizem Hrepenenja vekov

"Zatorej, glej, jaz sem zoper tiste proroke, govori Gospod, ki kradejo besede moje drug drugemu. Glej, jaz sem zoper proroke, govori Gospod, ki rabijo svoj jezik in pravijo: Govor Božji je. Glej, jaz sem zoper nje, ki prorokujejo sanje lažnjive, govori Gospod, ki jih pripovedujejo in zapeljujejo ljudstvo moje s svojimi lažmi in z bahanjem svojim; jaz pa jih vendar nisem poslal in jim nisem zapovedal, in ne koristijo temu ljudstvu nikakor, govori Gospod."    ((Jeremija 23:30-32)

Januarja leta 1980
je Walter Rea (takrat še pastor cerkve ASD in Biblični učitelj) predstavil cerkvenim voditeljem dokaze, katere je našel sam. Rea je dokazal, da je Ellen White tako zelo kopirala druge avtorje, da se komaj kje v njenih knjigah najde njena originalna misel. To je bil strašanski šok za Adventizem. Zato je Generalna konferenca (najvišja inštanca cerkve ASD) financirala cerkveno lastno raziskavo knjige Hrepenenje vekov (Desire of Ages), ki je takrat veljala za najbolj autentično od vseh njenih knjig, da bi prišla do dna trditvi, ali je Ellen resnično kopirala druge pisce. Team raziskovalcev je vodil Dr. Fred Veltman - takrat direktor Verskega oddelka Akademije Pacifiške Unije. Raziskava je trajala 8 (osem) let. Po Dr. Veltmanovi začetni prezentaciji je bil povzetek objavljen v oktoberski in decemberski izdaji uradnega cerkvenega glasila za duhovništvo - Ministry, leta 1990. Danes velika večina vernikov za Dr. Veltmanovo raziskavo sploh slišala ni, čeprav je celoten tekst dosegliv preko Akademije Pacifiške Unije in je prav tako bil razposlan na večino adventističnih teoloških fakultet.

Uradno Veltmanovo poročilo odkrito zaključuje, da Ellen White ni samo požrešno kopirala dela drugih piscev, temveč je s svojimi sodelavci zavestno lagala, da bi prikrili resnico:

"Najprej je zelo pomenbno poudariti, da je Ellen White sama in ne njeno literarno osebje spisala osnovni kontekst knjige Hrepenenja vekov. V tem je bila torej ona ta, ki je vzela literarna izražanja (kopiranja) iz del drugih avtorjev, brez podajanja izvora besedil, ki so ji služila kot vir (plagiarizem). Nato se je prav tako potrebno zavedati, da se je Ellen White posluževala del drugih avtorjev zavestno in namensko.  ...  Implicitno ali eksplicitno, Ellen White in ostali, ki so jo podpirali, niso priznavali ali pa so celo zanikali literarno odvisnost (kopiranje) z njene strani."
(The Desire of Ages Project: The Conclusions,
Ministry, November 1990, str. 11)
 

Ko so Dr. Veltmana vprašali o tem, da Ellen White vztrajno trdi, da je pisala le tisto, kar ji je Gospod pokazal v vizijah ter da ni kopirala drugih piscev, je odvrnil:
"Priznati moram, da je po mojem mnenju to najresnejši problem s katerim se moramo soočiti v povezavi z literarno odvisnostjo (kopiranjem) Ellen White. To udari v samo srce njene iskrenosti, njene integritete in tako tudi v njeno zaupanje."
(Ibid., str. 14)
 

Kako obsežno je torej Ellen kopirala? Dr. Veltman:
"Vsebina komentarja Ellen White na življenje in službo Kristusa, Hrepenenje vekov, je v večini primerov drugega izvora (kopirano). ... Praktično povedano, ta zaključek pove, da človek v knjigi pisani na temo Kristusovega življenja ne more razpoznati kakršnih koli splošnih kategorij konteksta ali kataloga idej, ki bi bile unikatne Ellen White."
(Ibid., str. 12)
(Vzeto iz knjige White-Washed, Sydney Cleveland, 1999, str. 8-9,)