Pogled z druge strani na cerkev Adventistov Sedmega Dne

2. Kor. 9;7 Vsak naj da, kakor je v srcu namenil, ne z žalostjo ali po sili; kajti veselega dajalca ljubi Bog.

Iz Nove zaveze je razvidno, da naj kristjani darujemo, da bi ohranjali mistični organizem, cerkev, telo Kristusa. Krščansko darovanje je pomemben del "nove podobe", katero imamo verujoči v Kristusa. Kristjani darujemo, ne ker bi nam bilo darovanje zapovedano ali zagroženo prekletstvo v primeru ne darovanja, temveč ker je to spontano dejanje, kot molitev, preučevanje Biblije ali pričanje.

Definicija desetine

Kaj je biblična definicija desetine, zapisana v Mojzesovem zakonu v Stari zavezi?

Biblično desetinjenje je bilo odlok, uredba Mojzesovega zakona, za blagobit Izraelske nacije pod okriljem Stare zaveze (pod okriljem Stare pogodbe med Bogom in Izraelci). Desetina je bila dana za Levite, prvo v zameno za izgubo pravice do zemlje, in drugo, za levitsko duhovno službo, predstavljajoč začasno posredniško duhovščino med nacijo in Bogom. Desetina je bila prav tako namenjena preskrbi s hrano za praznike, kot preskrba s hrano za vdove, za sirote brez očetov in hrane potrebne tujce v Izraelu.

Desetina se je dajala zgolj od pridelka na Izraelski posvečeni Božji zemlji in od prirastka živalskih čred. Biblijska desetina ne pozna desetinjenje vojnega plena.

Osnovna desetina ni bila namenjena financiranju gradnje hiš čaščenja. Čeprav se je desetina lahko zamenjala za vrednost v denarju, pa desetina sama po sebi nikoli ni bila denar.

Ugovori tej definiciji

1. Prvi ugovor tej definiciji je ta, da je Abraham desetinil materialne dobrine, še preden je nastopil Mojzesov zakon. V osnovi, to desetinjenje ni bilo zapovedano s strani Boga, bilo pa je v izvedeno zaradi tradicionalne navade Arabcev dati desetino vojnega lokalnemu duhovniku-kralju.

2. Drugi ugovor je ta, da je desetina "sveta Gospodu" in jo zato ne smemo opuščati, vendar pa je veliko stvari v Mojzesovih knjigah svetih Gospodu! Ali naj se potemtakem držimo vseh teh svetih stvari?

3. Tretji ugovor je vsebina desetine, to je omejitev desetine na pridelke zemlje in živalski prirastek. To je zelo težko sprejeti. Vendar pa, če definicijo desetine NE prepustimo Bibliji in NE iščemo njene razlage znotraj Biblije, potem je ne moremo imenovati biblična desetina. Cerkev ne sme definirati bibličnih izrazov s svojimi osebnimi mnenji ali izven-bibličnimi izvori.

4. Četrti ugovor je ta, da so vsi plačevali desetino, ne glede na poklic. Ta ugovor spet ni mogoče potrditi z Bibiljo, celo niti s straro-judovskimi spisi.

Zelo zanimivo biblično dejstvo je to, da revnim ni bilo potrebno dajati desetine, temveč so od nje dobili! Tudi Jezus ni dajal desetine, ker je bil reven in ni imel zemlje, ki bi rodila in niti ne živali, ter s tem ni grešil. Od revnih se je zgolj pričakovalo, da so po svojih prosto darovali, v nekaterih primerih pa celo bili opravičeni od darovanja (če je tako presodil Levitni duhovnik).

Z lahkoto je mogoče preveriti vsako omembo darovanja desetine v Mojzesovem zakonu. Vedno gre le za posestnike zemlje ali čred v Izraelu. Kolikor čudno se sliši, biblično desetinjenje je bilo očitno mišljeno le za družbo, ki temelji predvsem na pridelku polj in čred.

Biblična družba sicer zajema tudi naslenje poklice; peki, svečarji, izdelovalci preprog, izdelovalci oblačil, najeti delavci na kmetijah, najeti pastirji, najeti hišni služabniki, draguljarji, zidarji, obdelovalci kovin, glasbeniki, slikarji, izdelovalci parfumov, zdravilci, kiparji, vojaki, strojarji, učitelji in izdelovalci šotorov. Vendar NIHČE od teh poklicev ali produktov od teh poklicev NI BIL zajet v prav nobeno omembo ali uredbo o desetinjenju! Zakaj ne? Je Bog pozabil na njih, ko je specifično našteval stvari za desetinjenje?

Levitikus: 27; 30 In vse desetine zemlje, od semena njive in od sadja dreves, so GOSPODOVE: sveto je GOSPODU. 32 In vse desetine od govedi in drobnice, od vsega, kar hodi pod pastirjevo palico, deseto bodi sveto GOSPODU; 34 To so zapovedi, ki jih je GOSPOD zapovedal Mojzesu za sinove Izraelove na gori Sinaju.

Melhidezek in Abraham

Geneza 14;18-20 je ključni biblični tekst, ki ga navajajo tisti, ki podpirajo tako desetinjenje, kjer kristjani plačujejo cerkvi deseti del od bruto dobička. V tem delu Biblije se desetinjenje tudi prvič omenja - kjer Abraham da desetino skrivnostnemu Melhidezeku. Ker je to dejanje bilo izvršeno okoli 400 let pred Mojzesovim zakonom, pristaši desetinjenja uporabljajo te vrstice kot dokaz, da so desetinjenje, tako kot poroka in ostali "moralni" zakoni, večni življenski principi in niso bili razveljavljeni, ko je Mojzesov zakon nadomestila Nova zaveza (beri nova pogodba) na Kalvariji. Nekateri celo menijo, da je bil Melhizedek ta, ki je ohranil čaščenje pravega Boga skozi stoletja, vse od Noa do Abrahamovega prihoda v Kanaan.

Da bi docela in pravilno razumeli dogodek desetinjenja iz Geneze 14 nam je Bog zapustil natančen opis narave dogodka, saj ni želel, da bi ga jemali izven zgodovinskega konteksta.

Med leti 2065 pr. n. št. in 1918 pr. n. št. so štirje kralji velemest med rekama Tigris in Eufrat zavzeli ozemlje vzhodno od reke Jordan in južno do Mrtvega morja. Njihov vodja je bil "Elam Kedorlaomer". Po pribljižno 1500 kilometrih zahodno, na južnem obrobju Mrtvega morja, so porazili pet kraljev manjših mest, ki so bili eden od drugega oddaljeni le nekaj kilometrov.

Po dvanajstih letih služenja so se trinajsto leto le-ti uprli. Štirinajsto leto so se štirje kralji z vzhoda vrnili. Porazili so številne kralje mest dokler niso prišli do El-parana, pribljižno trideset kilometrov južno od Salema. Namesto napredovanja v Hebron, Mamre in Salem so se obrnili na jug in napadli pet kraljev ter jih porazili, vzeli vse blago iz Sodome in Gomore, ves živež, ujeli tudi "Lota, sina brata Abramovega, ki je prebival v Sodomi, z blagom njegovim", in se pričeli vračati domov.

Tisti čas je Abraham živel blizu Hebrona, ki je lociran nekje na polovici med Salemom in Sodomo. Ko je Abraham slišal, da je Lot ujet, je vzel 318 izurjenih služabnikov in odhitel v boj. Z nočno taktiko je premagal nasprotnika, rešil Lota in nazaj pripeljal vse blago iz Sodome in Gomore.

Na povratku domov se je Abraham ustavil malo pred mestom Salem (ki je verjetno Jeruzalem). Tam ga je pozdravil novi kralj Sodome, katerega je spremljal Melhizedek, kralj Salema in visoki duhovnik Kanaanitnega poganskega božanstva v tej regiji. To božanstvo se je imenovalo El (-Elyon). Do zmešnjave pride, ker je prevod imena tega božanstva pravzaprav "Bog mogočni, Najvišji", kakor piše oziroma je prevedeno v Bibliji v 18 vrstici in tudi dalje. Ta naziv se prav tako navadno uporablja za naslavljanje poganskega boga Baal-a, ki je sin boga El-a. Problem zmešnjave današnjega bralca je torej v tem, ker je beseda iz hebrejščine prevedena in ne pretolmateča, oziroma ker ni puščena kot ime El Elyon.

Poudariti je potrebno in jasno zapisati, da Melhizedek ni poznal Boga kot mu je ime, namreč Jahve, GOSPOD (v Bibliji vedno s tiskanimi črkami). Melhizedek je sam sebe imenoval duhovnik "El Elyon-a", "Boga mogočnega, Najvišjega" in se NI predstavil kot duhovnik "(Jahveja) GOSPODA, Boga mogočnega, Najvišjega", kot se je predstavil sam Abraham kralju Sodome v 22. vrstici.

Tisti, ki so bili blizu Bogu so vedeli njegovo ime. Jahve, GOSPOD, je posebno ime, katerega je Bog najprej razkril v Genezi 2;4, Adamu in Evi, kasneje pa se je s tem istim imenom predstavil Kajnu, Noetu, Nimrodu, tistim na Babilonskem stolpu in Abrahamu. Ime Jahve se pojavi več kot 160 krat v prvi Mojzesovi knjigi. Častilci vseh časov, še posebej pa v času Abrahama, so bili zelo zainteresirani vedeti ime Boga, ki so ga častili. Zaradi tega bibličnega dejstva je nedoumljivo, da bi bil Melhizedek pravi duhovnik pravega Boga in kljub temu ne vedel njegovega posebnega imena.

Zanimivo je tudi, da so Feničani z imenom El Elyon imenovali njihovega najvišjega boga. V International Standard Bible Encyclopedia pa lahko preberemo, da je tako kot El Elyon tudi Baal, najvišji Kanaanski bog bil imenovan "Gospod", "gospodar", ter "lastnik nebes in zemlje". Gledano s strani Melhizedeka bi bil "Baal" pravzaprav najbolj logičen pomen besedne zveze "El Elyon".

Melhizedek je torej pripeljal s seboj kruha in vina, da bi nasitil Abrahama in njegove može. Nato je Melhizedek blagoslovil Abrahama. Abraham je nato izrazil spoštovanje Melhidezeku in mu dal desetino celotnega vojnega plena, ki je bil odvzet iz Sodome in Gomore. Kralj Sodome je vztrajal pri tem, da Abraham zadrži ves ostali vojni plen zase in vrne le ljudi, ki so bili odpeljani iz območja njegovega vladanja. Abraham pa tega noče in mu odvrne, da je dal obljubo GOSPODU (v Bibliji v originalnem besedilu piše Jehova - kar je ime Boga. --> KADARKOLI SE BESEDA GOSPOD POJAVI V BIBLIJI V VELIKIH TISKANIH ČRKAH GRE ZA DIREKTNO, POIMENSKO IMENOVANJE BOGA, JEHOVE).

Čeprav skušamo podzavestno povezati Melhidezedkov Jeruzalem z Davidovim Jeruzalemom (več kot tisoč let kasneje), pa to preprosto ni mogoče. Arheologija je odkrila kamnite plošče iz leta 2300 pred našim štetjem, ki vsebujejo ime "Urusalium" in zapise na stotine drugih imen krajev in osebnih imen v regiji. To ime najverjetneje pomeni "Ustanovil bog Shalem", ki je bil bog Amoritov. Tako je bilo mesto, ki ga je Melhizedek imenoval Salem v bistvu njegova Kanaanska rezidenca in ni bilo v tistem času Božje sveto mesto.

Zakaj je torej Abraham dal desetino? Povsem na kratko povedano, zaradi navade, zaradi kulture, v kateri je odraščal in kjer je bilo običajno, da se daje bogu ali vladarju nekega ozemlja desetina od vsega, kot davek. To je bila poganska praksa izvirajoč od Feničanov, Egipta, Kanaana, Mezapotamije... Abraham je torej sledil arabski vojni navadi (ki določa, da gre desetina vojnega plena lokalnemu duhovniku-kralju) in mu Bog tega ni ukazal storiti.

Kot razmišljanje; če bi bil Melhizedek pravi častilec Boga, zakaj potem ni Bog izbral njega kot vodjo izbrane nacije, saj je bil že duhovnik-kralj v velikem mestu v Kanaanu. Očitno ravno zato, ker Bog ni mogel najti pravega moža vere v Kanaanu, ki bi bil dorasel Abrahamu.

Za kaj dejansko gre v 14. poglavju

V štirinajstem poglavju je Abraham dobil priložnost postati zelo bogat v zelo kratkem času, s svojim lastnim delom. Popolnoma legalno bi lahko zadržal bogatstvo iz Sodome in Gomore in vsega, kar je bilo lastništvo petih kraljev južno od Mrtvega morja. Vendar je Abraham zavrnil pridobitev bogatstva na tak način in vrnil popolnoma vse, ne samo deset procentov.

Ta dogodek dokazuje, da je CELOTNO Abrahamovo opravičevanje, posvečevanje in bogatstvo temelječe na veri in ne na zakonih ali navadah. Abraham pred-predstavlja Božjo zavezo MILOSTI, ne Stare zaveze ZAKONA. Abraham je sicer živel na teritoriju, kjer se je prakticiral arabski zakon, ki ga je moral spoštovati, toda Abraham je zavrnil blagoslovitev, katere bi bil deležen skozi provizijo tega zakona. On je namenoma kršil tako priložnost obogateti, saj je vedel, da ga je Bog popolnoma sposoben blagosloviti skozi delovanje milosti in vere. Obdržati devetdeset odstotkov bi pomenilo obdržati dobrine tega sveta, ki so sicer pripadale kralju Sodome, a Bog je imel za Abrahama pripravljene drugačne blagoslove, take, ki so večni.

Geneza 14 je pripoved z vrhuncem na koncu zgodbe, ne na sredini. Ne moremo ene vrstice iz sredine pripovedi vzeti izven konteksta in jo predstaviti kot dokaz ZA darovanje desetine. Vrhunec zgodbe ne zajema niti Melhidezeka niti desetinjenja. Zajema pa Abrahamovo zaupanje, da bo Bog izpolnil obljubo o pridobitvi milosti skozi vero in ne skozi vojaško osvajanje ali arabsko spoštovanje zakona.

Jakob

Jakobova obljuba desetinjenja je edini drugi primer desetinjenja pred Mojzesovim zakonom. Gre za popolnoma drugačno desetinjenje in ne more biti osnova za cerkven primer desetinjenja danes. Jakob je sam prisegel Bogu, da bo dal desetino, ČE (pogoj) ga bo Bog blagoslovil in mu omogočil mirno vrnitev v Izakovo hišo. Jakob je bil ta, ki je podal pogoj, ne Bog. Bog tega ni zahteval. In čeprav je Bog obilno blagoslovil Jakoba pa v Bibliji ne zasledimo v kasnejšem Jakobovem življenju, da bi Jakob ponovil desetinjenje.

Moramo se tudi vprašati, komu je pravzaprav Jakob dal desetino?! Ne moremo enostavno reči, da jo je dal Bogu, saj Bog ne pride 'dol z nebes' in odnese desetino s seboj. Kot Abraham je bil tudi Jakob obkrožen z poganskimi duhovniki-kralji. Če bi dal desetino njim, bi dejansko promoviral idolatrijo, žrtvovanje otrok, spolne odnose z živalmi in čaščenje prostitucije! Takrat še ni obstajala Levitna duhovščina poklicana od Boga, da bi prejela desetino. Tudi ni bilo še templja v Jeruzalemu. Kot glava družine je Jakob služil kot sam svoj duhovnik.

Jakob je prosil boga za hrano in obleko. Bogu je obljubil, da mu bo dal desetino tega, kar mu da. Ali je Jakob obljubil Bogu, da mu bo dal desetino od hrane in obleke? In kako bi lahko to storil? Tega ne vemo. Mogoče je Jakob zgradil oltar Jehovi in nanj prinesel to desetino za revne in potrebne. Vemo, da je Jakob zgradil oltar v Bethelu. Kakorkoli, ČE bi obstajala zapoved ali navada dajati desetino, potem tu ne bi bilo nikakršnega prostora za trgovanje, kot je to storil Jakob, ko je postavil pogoj za desetino.

Biblično desetinjenje

Osnova za biblično desetinjenje je torej Mojzesov zakon. Desetinjenje torej spada pod enega izmed treh kategorij zakona. Ali je del zapovedi, ki izražajo pravične želje Boga, ali je del sodb, ki urejajo družbeno življenje Izraela, ali pa del odredb, pravilnikov, ki odrejajo versko življenje Izraela. Ti trije elementi tvorijo zakon, kot ga splošno imenuje Nova zaveza. Jasno je, da desetinjenje spada v kategorijo odredb.

4. Mojzesova knjiga 18. poglavje je osnova za desetino

1. vrsta: Dolžnosti Dohovnikov in Levitov

2. vrsta: Samo Aron in njegov rod duhovnikov lahko služijo pred Bogom

3. vrsta: Večina Levitov so samo strežniki duhovnikom

vrste 4 - 7: Levitni strežniki imajo točno določene omejitve

vrste 18 - 19: Duhovniški del darovanja

20. vrsta: Duhovniki ne morejo biti lastniki zemlje ali jo podedovati

vrste 21 - 24: Leviti prejmejo desetino v hrani, vendar ne nasledstva

vrste 25 - 32: Duhovniki prejmejo desetino desetine (1. procent)

Če povzamemo:

- Samo Izraelski naciji je bilo zapovedano dajanje desetine

- Med Leviti so samo Aronovi duhovniki bili tisti, ki so lahko 'prišli blizu' oltarju, vstopili v najsvetejše in se dotaknili stvari tam. Direktno čaščenje so je odvijlo zgolj preko duhovnikov.

- Leviti so bili le služabniki duhovnikom, če bi 'prišli blizu' bi umrli.

- Niti Leviti niti duhovniki niso smeli posedovati imetja.

- Duhovniki so dobili tudi daritve povzdignjenja, del jedilnih daritev, del daritev za greh in krivdo, prvine, ...

- Samo Leviti so dobili desetino, ne duhovniki. Desetina je bila dana Levitom za njihovo službo duhovnikom. Leviti NISO opravljali duhovniških ceremonij. Ta aspekt je posebej pomemben, saj skušajo nekateri Levitno službo nekoč prenesti na razlog za desetinjenje kristjanov danes ter vzdrževanje duhovnikov in clotne cerkvene strukture.

- Duhovniki, ki so dejansko vršili službo, niso dobili desetine, oni so dobili le eno desetino od ene desetine, ki so jo prejeli Leviti. Dobili so torej en odstotek.

- Desetina je bila vedno v živežu (danes pa je v denarju?! To je še ena od Boga neavtorizirana sprememba desetinjenja, kjer cerkve, ki zahtevajo desetino, zahtevajo denar)

3. Mojzesova knjiga 27. poglavje, vrsta 30

In vse desetine zemlje, od semena njive in od sadja dreves, so GOSPODOVE: sveto je GOSPODU.

Kot smo že omenili, vrstic iz Biblije ne smemo jemati izven konteksta. Argument, da nekaj za večno drži samo zato, ker je v Bibliji zapisano, da je sveto Gospodu, ne vzdrži.

Desetina je v začetku lahko prišla od katerega koli ozemlja Izraela. Alfred Edersheim pa poroča, da je kasneje ta zahteva postala mnogo bolj ozko določena kot pa razširjena (v smislu ozemlja). Po vrnitvi iz pregnanstva je bilo ozemlje razdeljeno na tri različne cone svetosti. Druga in tretja desetina ni mogla več priti v tempelj iz ozemelj, ki so bila za reko Jordan. Medtem, ko so ozemlja, ki jih je zavzel kralj David, deli Egipta in del Babilona bili sprejemljivi za desetino lokalnim Levitom, pa je večina ostalega ozemlja bila smatrana za onečaščeno in neprimerno ter nesprejemljivo kot sveta desetina za Jeruzalemski tempelj.

Zanimivo je tudi, da desetina ni bila "presveta" Gospodu (vrsta 28) temveč zgolj "sveta". Izraz "presvet Gospodu" se uporablja večkrat v Bibliji, recimo Ahan je bil presvet Gospodu in nihče ga ni smel ubiti. To isto velja za obsojence, ki so bili presveti Gospodu in je nad njihovo usmrtitvijo visela prepoved. Poanta je ta, da če je desetina imenovana "sveta" in jo zato nekatere cerkve danes smatrajo za večen moralni princip, potem kako nekdo razloži stvari, ki so "presvete"?

Kontekst poglavja 27 nam pove, da je bilo mnogo stvari, ki so bile svete. Naprimer vse daritve (9. vrsta), hiše (14. vrsta), njive (21. vrsta). Vendar vse te stvari so bile svete ne zato ker bi vsebovale večne kvalitete, temveč ker so bile tako ali drugače povezane z Leviti.

Poglejmo si nekaj svetih stvari:

sveta voda 4. Moj. 5:17

Salomonov tempelj 1. Kraljev 9:3

sveti leviti 2. Letopisov 35:3

prvorojenci 4. Moj. 3:13

sveta gora Izaija 11:9

sveta zemlja 2. Moj. 3:5

sveta oblačila 2. Moj. 28:2

sveto ovnovo meso 2. Moj. 29:31-33

sveto sadje 3. Moj. 19:24

sveto mesto Jeruzalem Nehemija 11:1

Po tej logiki, ki ne vzdrži, bi morali vključiti v naše življenje vse te stvari, pa niti najsvetejše niso (niti sobota niti desetina). Poglejmo pa si še nekatere najsvetejše ali presvete (tudi te niso vključene v naše krščansko življenje, enostavno zato, ker Nova zaveza temelji na povsem drugih osnovah):

najsvetejši prostor v svetišču 2. Moj. 26:33

presvet oltar 2. Moj 29:37

presveta daritev 2. Moj. 30:10

presveti elementi svetišča 2. Moj. 30:28

presvete dišave 2. Moj 30:34-36

presvete jedilne daritve 3. Moj. 2:3

najsvetejša hiša 3. Moj. 3:8-10

4. Mojzesova knjiga, 18 poglavje, 20-26

Zapišimo še enkrat: V zameno za službo Bogu Leviti niso smeli dedovati zemlje v Izraelu. To je jasno zapisano šest krat v sedmih verzih v 4. Mojzesovi knjigi, 18 poglavje, 20-26 vrsta. To je jasno ponovljeno tudi drugje, 5. Mojzesova 12;12, 14;27 in 29, 18;1-2, Jozue 13;14 in 33, 14;3, 18;7, in Ezekiel 44;28.

Cerkve, ki danes zagovarjajo desetino seveda redno izpustijo tekste, ki se nanašajo na ne- posedovanje. Redno se dogaja, da so pastorji, ki pridigajo o desetini dejansko lastniki zemljišč in mnogih drugih razkošnih dobrin. Levitom je bilo to prepovedano, morali so biti revni, da bi razumeli revne in jim pomagali.

Koliko dejansko znaša desetina?

Bralec Stare zaveze bo prišel do zaključka, da so dejansko obstajale 3 različne desetine, ki v povprečju znesejo 23 procentov in eno tretjino procenta letno in ne le 10 procentov.

Prva desetina - vsakoletno - desetina za Levite

4. Mojzesova 18:20, 21

20 Še reče GOSPOD Aronu: V njih deželi ne boš imel dediščine, tudi deleža ne bo zate med njimi; jaz sem tvoj delež in dediščina tvoja med sinovi Izraelovimi. 21 Ali glej, sinovom Levijevim sem dal vse desetine v Izraelu v dediščino za njih službo, s katero mi strežejo, za službo pri shodnem šatoru.

Ta desetina je bila torej kot nadomestilo za dedovanje zemlje v Izraelu in za osnovno preživetje Levitov in Aronovih duhovnikov.

Druga desetina - vsakoletno - desetina za praznike

5. Mojzesova knjiga 12;1-19 in 14;22-26

Ta desetina se docela razlikuje od prve, saj je bila namenjena praznikom v Jeruzalemu, vsi pa so bili upravičeni do njene konzumacije. Ta desetina je bila integralen del veselic in praznovanja pred Gospodom. Tisti, ki so bili zelo oddaljeni od Jeruzalema, so lahko zamenjali to desetino za denar (z dodatkom ene petine) in v Jeruzalemu kupili nadomestilo, vendar le hrano, pijačo ali mazilo (5 Mojzesova 14;24 - 26)

Tretja desetina - vsako tretje leto - desetina za revne

5. Mojzesova knjiga 14;28-29 in 26;12-13

Ta desetina je bila namenjena vsem potrebnim, tudi Levitom, vdovam, otrokom brez očetov, vključujoč celo ne-Izraelce, tujce. Ta desetina ni šla v Jeruzalem kot druga desetina, temveč je ostala v mestih. Teksti v Bibliji na to desetino se nanašajo kar 21 krat. Bog je jasno zapovedal Izraelcem izpod Stare zaveze, da poskrbijo za potrebne.

Nikjer v Bibliji ne zasledimo teksta, ki bi krščanski cerkvi dovoljeval učenje o eni desetini od treh, pravzaprav sploh ne zasledimo, da bi morali kristjani dajati desetino! Tako kot ostali zakoni v Mojzesovem zakonu tudi desetina stoji skupaj v celem paketu treh desetin in dejansko sploh ne more biti ločena od konteksta celotnega Mojzesovega zakona.

Nekaj dejstev

Desetinjenje se ni pričelo vse do prihoda Izraelcev v izbrano deželo.

1 To so postave in sodbe, na katere vam je paziti, da jih izpolnjujete v deželi, ki ti jo je dal GOSPOD, Bog tvojih očetov, da jo posedete, vse dni, dokler boste živeli na zemlji. 2 Ugonobite docela vse kraje, v katerih so narodi, ki jih dobite v last, služili svojim bogovom, na visokih gorah, na hribih in pod vsakim zelenim drevesom; 3 in zrušite njih oltarje in zdrobite njih poslikane stebre in z ognjem požgite njih Ašere in podobe njih bogov posekajte, tudi njih ime potrebite iz teh krajev. 4 Ne delajte pa tako GOSPODU, svojemu Bogu, 5 temuč iščite njegovo prebivališče na mestu, ki si ga izvoli GOSPOD, vaš Bog, izmed vseh rodov vaših, da ustanovi ondi ime svoje. In tja prihajajte, 6 tja tudi prinašajte žgalščine in klalščine in desetine svoje in podvig iz rok svojih in obljube svoje in prostovoljna darila in prvorojeno govedi in drobnice svoje, 7 in tam jejte pred GOSPODOM, svojim Bogom, ter veselite se vi in vaše rodbine vsega pridelka svojih rok, ki ti ga je blagoslovil GOSPOD, tvoj Bog.

8 Ne delajte tako, kakor delamo mi danes tu, vsakdo, karkoli se mu vidi prav: 9 zakaj zdaj še niste prišli v pokoj in v dediščino, ki ti jo da GOSPOD, tvoj Bog. 10 Toda ko preidete Jordan in boste prebivali v deželi, ki vam jo pripravlja v dediščino GOSPOD, vaš Bog, in ko vam da pokoj pred vsemi vašimi sovražniki naokrog, da boste prebivali brez skrbi, 11 tedaj bodi tako ...

Izraelci torej 40 let blodenja po puščavi niso plačevali desetine! Bog je zahteval desetinjenje šele na izbrani, posvečeni zemlji. Kot nam pove prva vrstica, se uredbe o desetinjenju prično šele z vstopom Izraelcev v njihovo deželo in naj trajajo vse to takrat, ko bo Izrael ostal v svoji deželi.

Sedmo in petdeseto leto brez desetine

2 Mojzesova 23. poglavje

10 Šest let posevaj zemljo svojo in spravljaj pridelke njene; 11 a sedmo leto naj ti leži in počiva, da jo uživajo ubožci tvojega ljudstva, in kar po njih preostane, naj pojé poljska zverina. Prav tako delaj z vinogradom in z olivnikom svojim.

3. Mojzesova 25. poglavje

11 Leto veselega trobentanja vam bodi tisto petdeseto: ne sejte in ne žanjite tega, kar samo v njem zraste, in grozdja neobrezanih trt ne trgajte v njem. 12 Zakaj leto veselega trobentanja je, sveto vam bodi; kar obrodi, uživajte kar ž njive

Na določena leta Izraelci niso sejali niti obdelovali vinograda. Zato tudi ni bilo pridelka in tako tudi ne desetine. Njive in vinogradi ter nasadi so bili odprti za Levite, revne in najete delavce, da so prosto jedli skupaj s posestnikom zemlje in njegovo živino. Ali ni na mestu, da se vprašamo, koliko cerkva, ki trdijo, da dosledno spoštujejo Biblijo in desetinjenje, dejansko reče svojim članom da vsako sedmo in petdeseto leto ne darujejo desetine?

Popolnoma nova zaveza

Kaj bi porekli na pravnika, ki bi hotel argumentirati nek primer na sodišču v Sloveniji in pri tem uporabil načela in zakone, recimo Iraka ali Kitajske? Verjetno bi rekli, "Pa saj se šališ!" Pa vendar, če poizkusimo učiti doktrine Nove zaveze z zakoni in formami ustvarjenimi za Staro zavezo, delamo natanko to! Stara zaveza je zakonik, ki je bil dan Izraelski naciji za tisti čas.

Stara zaveza ni naša zaveza. Stara zaveza predstavlja star sporazum, katerega pa nam ni potrebno več spoštovati. S tem moramo pomisliti na to, da noben del zakona Stare zaveze (starega sporazuma) ni več nad nami, RAZEN če ni ta del ponovno restavriran v Novi zavezi (novi pogodbi).

Občasno se zgodi, da je nacija postavljena pred radikalne spremembe in je pripravljena opustiti ustavo in napisati novo. Vsak del stare ustave je opuščen, vendar lahko nekateri dobri deli stare ustave najdejo pot v novi ustavi. In Bog je storil ravno to! Ta sprememba se je zgodila na Kalvariji. Takrat je Bog opustil, končal ali izničil vse zakone, zapovedi, uredbe in sodbe dane Mojzesu. Ker je vse bilo do popolnosti izpolnjeno v Kristusu, se je dotedanja pravičnost, ki je bila razodeta v zakonu, SEDAJ razodela v Kristusu.

Sam trenutek Kristusove smrti, ko je zavpil: "Končano je!" se je zastor pretrgal na dvoje in razkril Najsvetejše vsem na pogled. Ta trenutek je Levitno duhovništvo izgubilo svojo službo (in desetino) v očeh Boga. Končno je vsak vernik postal duhovnik z direktnim dostopom do Boga in Najsvetejšega. Nič več žrtvovanj, tempeljskih darovanj, ritualov, svetih dni, praznikov, zakonov o hrani in vseh kultnih odredb kot je desetina.

Hebrejcem 8;6

Sedaj pa je Jezus dobil tem odličnejšo službo, kolikor boljša je zaveza, ki je njen srednik, ki je zakonito ustanovljena tudi na boljših obljubah.

Ne glede, ali govorimo o desetinjenju ali katerikoli drugi bolj pomembni zadevi, dejstvo je, da je Nova zaveza (nova pogodba) "odličnejša", "boljša zaveza" in je tudi ustanovljena na "boljših obljubah". Desetinjenju v Novi zavezi ni mesta. Desetinjenje spremeni svobodnega kristjana v ustrahovanega legalista, ki se trese pred Božjim gnevom in prekletstvom, če ne bo plačal.

Hebrejcem

Hebrejcem je edini tekst o desetinjenju, ki se pojavi po Kalvariji. Pismo Hebrejcem je bilo napisano z namenom pripraviti judovske kristjane v Jeruzalemu na izredno velik versko kulturni šok, ki se je pribljiževal. Kmalu po tem, ko je bilo pismo napisano, v letu 70 našega štetja, so rimski vojaki pod vodstvom Titus-a uničili mesto. Uničen je bil tudi tempelj in daritve so pojenjale. Judje niso smeli nazaj v mesto v razvalinah, niti jim je bilo dopuščeno mesto ponovno zgraditi. Posledično visoki duhovnik in ostala duhovščina niso mogli opraviti nobene daritve.

Problem s katerim se pismo ukvarja je prepričati judovsko-krščansko cerkev v Jeruzalemu, da njihovo mesto, njihov tempelj, visoki duhovniki, darovanja in celotna podporna struktura niso več del Božjega načrta. Takoj se morajo ločiti od svoje nedorasle vere in zmotne odvisnosti od Jeruzalema, templja in visoke duhovščine.

Judovski kristjani, posebej ti v Jeruzalemu, so namreč vzorno obhajali tempelj in Mojzesov zakon, se še vedno držali svetih dni, praznikov, ritualov in še vedno spoštovali visokega duhovnika. Oni so bili najprej judje in šele nato kristjani. (Dejanja 15., 18. in 21. poglavje)

Da bi torej prekinili to vez med judovstvom, morajo judovski kristjani prenehati hoditi v tempelj in prenehati žrtvovati. Takoj morajo tudi prenehati sprejemati Levitsko duhovščino kot legitimno in prenehati plačevati desetino v njeno podporo.

Kristus je predstavljen v pismu kot odgovor na vse težave. V Kristusu ima vernik boljšo domovino, boljše mesto, boljše svetišče, boljšo duhovšino in boljše visoko duhovščino, tudi boljšo daritev...

Hebrejcem 7. poglavje je zelo zanimivo. Navedimo pa samo dve vrstici, 5. in 18.

"5 In tisti sinovi Levijevi, ki prejemajo duhovništvo, imajo zapoved, odesetiniti ljudstvo po postavi, ... 18. S tem je torej odpravljena prejšnja zapoved, ker je bila slabotna in nekoristna"

Ti dve vrstici sta tesno povezani. Menim, da dodatna razlaga sploh ni potrebna.

Desetinjenje je del Mojzesovega zakona in če se spremeni duhovništvo, potem pade celoten zakon, tudi desetina. Pisec Hebrejcem pozna domino efekt in ve, da bi pravzaprav z odpravo desetinjenja (osnovne finančne podpore Levitom), najhitreje padlo tudi duhovništvo Levitov, s tem pa bi se najhitreje pretrgala vez med starim judovskim življenjem in novim krščanskim.