Pogled z druge strani na cerkev Adventistov Sedmega Dne

Za tisti dan in uro pa nihče ne ve, ne angeli nebeški, ne Sin, edini Oče sam.

    Na osnovi knjige Razodetja in Danielove knjige ter njegovih 2300 dni, interpretiranih kot 2300 let, je mnogo Bibličnih učencev iz raznih verskih skupnosti prišlo do zaključka, da bo Kristus prišel v drugo okoli leta 1843. William Miller, Baptistični duhovnik, ki je stanoval v New Yorku, je bil eden izmed teh. Veliko drugo adventno gibanje v Združenih državah je v veliki meri poganjal ravno on, ko je v letu 1818 zaupno trdil, da bo po pribljižno 25. letih, torej leta 1843, Jezus zopet prišel. 25. jan. 1843 je zapisal v Signs of the Times: "Verjamem, da lahko vsakdo, ki želi razumeti in biti pripravljen na Njegov prihod, zve za čas drugega Jezusovega prihoda. Popolnoma sem prepričan, da bo nekje med 21. marcem 1843 in 21. marcem 1844, glede na judovsko računanje časa, Kristus ponovno prišel..." Dolgoročno so njegovi sodelavci določili 22. oktober 1844 kot zadnji datum Kristusove vrnitve.

V velikem pričakovanju so ljudje prodajali vsa svoja imetja, zapuščali svoje službe in širili sporočilo drugega Kristusovega prihoda. Veliko razočaranje je sledilo, ko Jezus ni prišel niti 22. oktobra 1844. Časniki so poročali o samomorih in na desetine ljudi je pristalo v ustanovah za duševno bolne ravno zaradi tega razočaranja. Tja so prihajali vse do konca 50-tih.

Ni potrebno mnogo, da bi dokazali, da je Miller učil v nasprotju z Božjo besedo. Jezus sam pravi:

"Za tisti dan in uro pa nihče ne ve, ne angeli nebeški, ne Sin, edini Oče sam."
Matevž 24:36
"Čujte torej, ker ne veste, katerega dne pride Gospod vaš."
Matevž 24:42
"Zato bodite tudi vi pripravljeni; kajti Sin človekov pride ob uri, ko se vam ne zdi."
Matevž 24:44
"Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure."
Matevž 25:13
"On pa jim reče: ni vaša stvar, da bi znali čase in ure, ki jih je določil Oče..."
Dejanja 1:7

Naslednji domnevno resnični dogodek naj bi se zgodil že naslednje jutro, 23. oktobra 1844. Ko sta Hiram Edson in njegov prijatelj O. L. R. Crosier prečkala polje na poti domov v tišini in meditaciji, se je Hiram Edson ustavil, postal globlje zamaknjen v meditacijo ... in nenadoma dobil veliko duhovno razodetje. V besedah Dr. Frooma:

"Nenadoma je njegov um prešinila misel o dveh fazah Kristusove službe v nebeškem svetišču, tako kot včasih v zemeljskem svetišču (ki je bilo sestavljeno iz svetega in najsvetejšega prostora). Namesto da bi naš veliki duhovnik (Jezus) prišel ven iz najsvetejšega v nebeškem svetišču na zemljo ob koncu 2300 dni oziroma let, je prvič tega dne sploh vstopil v drugi del tega svetišča, ter pričel v najsvetejšem opravljati službo, preden bo prišel na zemljo."

Da bi razumeli zgodovinsko in teološko ozadje adventizma, si poglejmo tri segmente Milirizma, kateri so se končno združili pod nazivom Adventisti sedmega dne. Vsaka od teh skupin je imela eno doktrino, ki se je razlikovala od drugih.

Skupina, katero je vodil Hiram Edson v zahodnem New Yorku, je razglasila doktrino o svetišču "kot posebno in končno Kristusovo službo v Najsvetejšem, v nebeškem svetišču". Ta koncept pravi, da je Kristus leta 1844 prešel v drugo fazo svoje službe, kjer preiskuje življenja preminulih in ugotavlja, kateri so vredni večnega življenja.

Druga skupina, katero je vodil Joseph Bates in je delovala predvsem v mestoma New Hampshire in Massachusetts, je zagovarjala posvečevanje sedmega dne - sobote. Joseph Bates je v samozaložbi leta 1846 izdal 48 strani dolgi pamflet z naslovom "Sabbath sedmega dne kot večno znamenje". V njem je argumentiral soboto kot navdihnjeno stvaritev, zapovedano v raju... Tri leta kasneje (1849) je v samozaložbi izdal drugi pamflet z naslovom "Pečat živega Boga". Tu je trdil, da je Sabbath (posvečevanje sobote) Božji pečat. Prav tako je zaključil, da bo tistih, ki posvečujejo Božje zapovedi v celoti, vključno s posvečevanjem sobote, in se drže Jezusovea pričevanja, 144000. Batesovo favoriziranje Sabbatizma je imel veliki vpliv na to, kar se je kasneje imenovalo Adventizem sedmega dne.

Tretja skupina, delujoča v Mainu, je poudarjala "Duha preroštva", za katerega so verjeli, da je udejanjen v "ostanku" (Razodetje 14:6-12; 12:17 in 19:10). Ker naj bi dotična Ellen White imela poseben preroški dar in ker naj bi ji Bog v vizijah pokazal marsikaj, je imela velik vpliv na to skupino. Pisala je: "Ta pečat je Sabbath" in opisala svojo vizijo "najsvetejšega", v katerem je skrinja zaveze, ki vsebuje deset zapovedi pisanih na kamenih ploščah, ter četrto zapoved, ki govori o posvečevanju sobote, obdano s posebnim sijajem. Tako je doktrina o četrti zapovedi postala nerazdvojivo vezana za doktrino o svetišču.

    Med leti 1844 in 1847 se je miselnost teh skupin izkristalizirala, ter bila aktivno objavljena in razglašena v pisanju njihovih cenjenih vodij, Hiram Edsona, O. R. L. Crosiera, Joseph Batesa, James Whita in Ellen G. White.

    Vendar pa William Miller sam ni nikoli postal adventist. "V prizadevanju razložiti razočaranje, se je javno zoperstavil vrsti novih teorij, ki so se razvile po 22. oktobru 1844. Obžaloval je klic vernikom, da naj izidejo iz cerkev in nikoli ni sprejel razlikovalne pozicije teh, ki so posvečevali soboto."